





Obljuba dedka Mraza, da nam bo iz svoje napol prazne snežene košare vendarle v tej zimi podaril nekaj snega za naš hrib za šolo, se je v teh dneh uresničila.
Po dolgem času je naš breg pobelil sneg in seveda učna snov ni bila več zanimiva. Naši pogledi, naša hotenja in upanje, da ga Sonce prehitro ne stopi, je prevevalo zadnje delovne dneve vseh nas, ki soustvarjamo življenje na podružnični šoli v Košakih.
In privoščili smo si izjemen petkov dopoldan. Namesto v šolske klopi smo sedli na sani in zasedli vsak košček našega hriba za šolo.
Ker časa ni bilo potrebno porabiti za prevoz ali odhod drugam, smo si lahko privoščili obilo sankanja in prijetnega druženja na snegu.
Ne boste verjeli, pritegnili smo pozornost mimoidočih prebivalcev in voznikov na Šentiljski cesti, ki so nam prav glasno zahupali .
Pa, da ne boste rekli, da na naši podružnici ni lepo.
Vlasta Petrovič
V toplem jesenskem jutru, smo se učenci in učiteljice POŠ Košaki odločili, da dan preživimo izven naših učilnic.
Podali smo se na obronke naše domovine ob reko Sotlo in si v kraju Imeno ogledali Bobrov center.
V potoku in ob potoku Olimščica so se nam izrisale bobrove sledi in poiskali smo njegovo domovanje. Videli ga nismo, saj je bilo naše navdušenje tako silno, da smo bili pomotoma preglasni in smo ga s tem splašili.
Hoja v potoku v obuvalih, ki ne premočijo, je bila odlična.
Z obiskom centra smo nadgradili vsebine dneva. Z razgledne ploščadi se nam je izrisala podoba prelepe pokrajine, po kateri vijuga reka Kolpa, ki je meja med Slovenijo in Hrvaško.
In kar nekaj učencev se je že odločilo, da v te kraje povabi svoje starše na družinski izlet.